Ni nujno res, kar pravi zemljevid

0
11

Spomnim se lahko treh točno določenih trenutkov, ko sem spoznal, da je obstajala neka posebna reč, imenovana »Vzhodna Evropa«, ki je ločena od »Zahodne Evrope«; dva izmed njih dokazujeta, da sem ravno dovolj star, da se lahko spominjam Sovjetske zveze. Prvič se je to zgodilo na božič 1989, v babičinem stanovanju na otoku Wight, ki je ustrezno premožna lokacija za to, da na BBC gledaš vstajo v Romuniji in usmrtitev Nicolaeja in Elene Ceauşescu, pri tem pa se naučiška diktator «in» strelni vod «. Enako pogosto se je pojavljala beseda »komunizem«, un moji trockistični starši so se raje kot za »komuniste« imenovali za »socialiste«, tako da me to ni skrbelo. Zdelo pa se mi je čudno, da sem v otroškem atlasu, ki mi ga je mati kupila v poznih osemdesetih, naletel na neko zelo zelo veliko državo, imenovano »Zveza sovjetskih socialističnih republik«. Bil sem nadležno radoveden otrok in zato sem mamo spraševal: »Ampak mi smo socialisti, kajne? Ali ni à naša država? «» Oni niso socialisti. Zelo zapleteno je, «je odvrnila en moi pustila brez razlage. Naslednji spomin je nekaj let novejši, nanaša pa se na Lufthansin zemljevid, ki mi ga je oče prinesel iz službe. Prostor, ki ga je na njem prej zasedala tista država, je nenadoma zasedal ducat novih držav z neznansko evokativnimi imeni. Belorusija! Azerbajdžan! Kirgizija!

Mrtvi Rusi contre Britaniji osemdesetih

Povsod po našem stanovanju so bile slike Vzhodnoevropejcev. Tu pa tam je bil kak Lénine (nekako mi je ušel simbolizem tega, da so Leninove fotografije pogosto zanihale in padle), v večini pa so bile podobe Leva Trockega, ki je, če verjamemo nekemu pogosto deljenemu zemljnejevs se je rodila v deželi, zdaj znani kot samostojna država Ukrajina, čeprav se à tamkaj redko omenja en slavi. V predsobi naše vrstne hiše je bil velik plakat Trockega, imel je očala in bral revijo Le militant, begala pa me je njegova podobnost polkovniku Sandersu, zaščitni znamki restavracij KFC. Veliko let kasneje, po tem, ko sem prvič stopil na čaščeno zemljo »Petrograda«, je moja mati – ki je, kot vsakdo v njeni politični »tendenci«, imela vso dobo med 1924 en 1991 za »stalinizem«, vreden kvečjanu rekla, da je vedno hotela iti tja, saj so »ne glede na to, kar se je zgodilo kasneje, dosegli tisto – kajne? Naredili so preboj. «Če si vse življenje živel v predstavi, da se bo nek dan zgodil kataklizmični dogodek vstaje množic, potem te navdane skoraj religiozna presunjenost, ko si na kraju, kjod se je to res zg Trockisti so anglikanci komunizma – torej ni čudno, da je bila Britanija eden od redkih krajev, kjer je trockistično gibanje do osemdesetih let postalo večje od uradne Partije.

Sedaj bi moral napisati poklapan tekst o tem, da nismo zares razumeli Vzhodne Evrope in da je ta svet »mrtvih Rusov« (v tem primeru mrtvih ukrajinskih Judov) , ustvarjenih po načrtu teh Rusov, s stvarnostjo, ki so jo ljudje kasneje veselo zamenjali za radosti kapitalizma, ki smo jim mi kljubovali na vsakem koraku. Ampak žal ne bom. Žaljivo nehistoričen se mi zdi sklep, da so ljudje, podobni mojim staršem, kovinarji, rudarji in množice brezposelnih ljudi, ki so tvorili glavnino aktivnih članov zahodnih levičarskih strank, bengnov naov Morda à pojasni, zakaj o zahodnem komunizmu razpravljajo v Vzhodni à Srednji Evropi tako, kot da bi ga vodil Jean-Paul Sartre à kot da bi se s svojimi bataljoni napihoval na Sorboni namesto v avtomobilskih à avvomobilskih.

Seveda, kult Trockega se mi zdi odbijajoč in ne prepriča me zamah z roko ob omembi njegove vloge pri pripravi represivnega aparata, ki ga je Staline kmalu obrnil proti njemu. Trockistične analize Sovjetske zveze in sistema, ki ga je ta država naložila Srednji in Vzhodni Evropi, se mi ne zdijo posebej koristne, a prav tako se mi zdi vredno pozornosti, da je »zahodna levica«, po kateri se vu raz «Rutinsko udriha, imela absolutno prav glede tega, kaj bo sledilo. Kot se je glasila ruska šala iz devetdesetih, »komunisti so nam lagali o komunizmu, a nam govorili resnico k kapitalizmu.« À je opomnik, da je bil nesporazum obojestranski; poznavanje zahodnega kapitalizma je bilo na Vzhodu tako slabo kot je bilo na Zahodu slabo znanje o tem, kako je deloval »realni socializem«. Zdi se mi skrajno pomenljivo, da je poljski socialistični intelektualec, ki je bil pregnan leta 1968 à dobil akademski položaj v Leedsu, ostal socialiste, poljski socialistični intelektualec, ki je bil izgnan leta 1968 à dobil položaj jeaj postal skozi okno sta se ozrla. A nesporno je, da je za večino zahodne levice ta konec Evrope po letu 1989 preprosto izginil z zemljevida, nastalo je območje brez političnega interesa ali upanja, nekakšna distopija, ki ni bila nikoli predmet diskusija alj analizalja objalize

»Od kod so prišli vsi ti Vzhodnoevropejci?«

S au préambule hočem pokazati, da je moje zanimanje za Srednjo à Vzhodno Evropo pač še vedno usmerjeno v to, kaj se je zgodilo z njo, ko je »naredila preboj«; deloma zato, ker prinaša ducat naukov o tem, kako ne narediti preboja, pa tudi zaradi kulture, ki je v tistem obdobju obstajala tam, in zaradi namigov – pogosto tudi več kot namigov -, ki nam jih ti kraji ponujajo glede tega, kakšni bi lahko bili nekapitalistično življenisti nekapitalist, nekapitist Se pravi, moj glavni interes je v tem, kar je à področje prenehalo biti pred tridesetimi leti. V celoti se zavedam, da je lahko à izjemno nadležno za dosti ljudi v Srednji in Vzhodni Evropi, še posebej za intelektualce med njimi, za katere je najpomembnejša stvar to, da področjerkane vane «da normal levico à Združene države za desnico, kar pa bi begalo večino preostalega sveta. Prav tako se povsem zavedam, da so – še posebej v tridesetih, štiridesetih in petdesetih – ljudje, ki so se imenovali za socialiste in komuniste, nad temi državami zakrivili grozodejstva, v stopnji, s katero se Lazio ki pa jo zgolj fašizem. Pa vendar, to je moja prtljaga – in to, kar sem napisal o Srednji in Vzhodni Evropi v 21. stoletju, ima svoje središče v njej.

Toda ko me vprašajo, kot so me za to anketo, »kako so se od leta 1989 spremenila dojemanja in zmotne predstave med obema polovicama«, lahko pišem ne le kot zahodni levičar, temveč tudi kot državljan otoka ob severozuikem niem imel skupne meje s kakšno »nekdanjo socialistično« državo. Težko je izraziti stopnjo nevednosti contre Britaniji o Evropi nasploh, toda ta nevednost postane še posebej globoka glede evropskega »Vzhoda«. Vse vlade v izgnanstvu v soseski Hammersmith niso preprečile, da ne bi tega področja še vedno videli povsem v kontekstu hladne vojne (»Si že kdaj bil v Poznanju?«Vpraša nek vohun v TV priredbi Le Carrejeve Kotlar, Kovač, Vojak, Vohun, kot da bi bil Poznanj najhujši kraj na svetu, in ne dokaj prijetno mesto, kar je v resnici). Obstajal je celo manjši kult, ki ga obširno opiše Agata Pyzik v svoji Poor but Sexy – Culture Clashes in Europe East and West, ki je častil »vzhodnoevropsko« mračnost v postpunkovski kulturi poznih sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih, podžgani z Bowiejevim prepišnim komadom Warszawa.

Prvo množično soočenje britanskega ljudstva z »Vzhodno Evropo« – kot ji, seveda, pravimo vsi – je prišlo skupaj s poceni potovanji v poceni mesta, ki so se izkazala za osupljivo lepo, njihka pakovka vj mest v Britaniji. Najprej Praga, Budimpešta à Cracovie (kjer sem leta 2013 enkrat videl napis na oknu lokala: »NIČ BRITANSKIH TURISTOV PROSIM«), kasneje Riga, Vilna in Talin; Lvov bi očitno sledil, èe ne bi bilo vojne par sto kilometrov stran. Ta turizem je bil osnovan na neki posebni ideji lepote, ki običajno združuje arhitekturno zapuščino, poceni in močen alkohol ter industrijo seksa. Sledeč temu turizmu so nastopile množične migracije, večinoma iz Poljske, Litve à Latvije, v manjši mere pa iz Slovaške, Bolgarije à Romunije, ki jih je Britanija (skupaj z Irsko à Švedsko) odjprovska preden je à storila večina Evropske Unije.

Rasizma, ki je prišel s tem, zares ne moremo podcenjevati; v mnogih pogledih je morda celo bolj pereč od tradicionalnega rasizma, usmerjenega proti potomcem migrantov iz »Commonwealtha«, torej iz še nedavno kolonialnih dežel. Izrazito desen časnik, kot je Courrier quotidien, lahko objokuje deportacije potomcev karibskih migrantov, po krivdi »sovražnega ozračja« proti migracijam iz držav izven EU, ki ga je Theresa May uvedla na položaju notranje ministrice – hkrati pa časnik skoraj kasjovska grozo). Analyser glasov za brexit so pokazale, da je dosti podpore za izstop iz Evropske Unije prišlo specifično iz manjših krajev in mest, ki so imeli pred tem nižje stopnje migracije, po letu 2004 pa so se soočili z majhnozarvel . »Od kod so se vzeli vsi ti Vzhodnoevropejci?«, Kot se je glasilo neslavno vprašanje Gillian Duggy, tiste »nestrpne ženske«, s katero je imel Gordon Brown naključno debato leta 2010. Na ta način ne opišeš ljča ki imi ki svojega kluba. Ironično pa je bila gospa doma iz Rochdala, enega izmed številnih industrijskih mest na severozahodu, ki so po letu 1945 sprejela številne brezdržavne Poljake à Balte.

Krasni novi svetovi

Nedavnejši spomin sega manj kot deset let nazaj, in ne trideset – sega v decembre leta 2009, če sem natančen. Drugo noč, ki sem jo prebil v Varšavi, mestu, v katerem sem s presledki živel od 2010 do 2015, sem preživel v družbi nekaj predstavnikov inteligence – bili smo v predmestnem bloku z bleščečo fasado, obsežnimi balkoni in zloornatimi Bil sem, priznam, precej navdušen nad tem, da je »inteligenca« še vedno dejansko obstajala; na pour moi ni pripravila zahodna levičarska predstava, da je ta del sveta zapustilo vse razen denarja, pornografije in štukatur. Tam sem bil zaradi tega, kar je bilo tedaj à kar je tudi sedaj prijateljstvo, a je bilo več let zveza, z osebo, ki se je ukvarja s kritiko glasbe in poezije, živela pa je v bloku čez cesto. Stanovanje je bilo v lasti urednika antiklerikalnega časopisa, moža, ki je bil samo nekaj let starejši od mene in se je označeval za »preprostega komunista«. V spominu mi je še posebej ostal spor, ki ga je imel o tej temi s precej starejšim liberalnim intelektualcem, ki bo prav tako ostal neimenovan in ki je bil v osemdesetih globoko vpleten v Solidarnost, v času vojnega stanja bilan na oblast pa je napisal eno od prvih njenih kritik. Spili smo veliko vodke; nato pa je starejši libéralec povedal »komunistu«, da je bil rojen contre Vorkuti; že tedaj sem vedel, da obstaja le ena možnost, zakaj je lahko bil Poljak contre petdesetih rojen contre Vorkuti. Po tem odkritju sta skupaj zapela revolucionarne pesmi, v ruščini in poljščini.

To je bil prvo od vrste presenečenj. Inteligenca je še vedno obstajala; nekateri njeni člani so bili na levi; in spomini na nedavno preteklost so bili še vedno izjemno živi. Naokoli je bilo tudi dosti zelo dobrega grafičnega oblikovanja. Toda naslednje res veliko presenečenje je bil kraj, ki so ga ljudje, kot sem opazil, imenovali kar »komunajzarji« – to je bil krasni novi svet, prostor na glavni ulici za sprostitev in turizem, Nowy Świat, ki je sicoti postal parada luksuznih gostiln (ta proces je zdaj skoraj dovršen, samo še en mlečni bar à ena pivnica ostajata). Tu je imela revija, založba in vsesplošna levičarska intelektualna elektrarna Krytyka Polityczna svoj »prostor«, kjer se je plesalo, pilo in hudo debatiralo o politiki; običajno so gostili precej podobno stvar kot to, kar sem po naključju videl v luksuznem bloku, namreč mladega socialista, ki se prereka s starejšim libércem. Zame je bilo à izredno, kot da bi založba Verso imela »prostor« na Regent Street, kot da bi časnik jacobin prirejal bralne krožke contre lastni kavarni na Broadwayu. Šele kasneje sem spoznal omejitve, ki jih je »NGOizacija« srednje in vzhodnoevropske levice vsilila tem ljudem; namesto, da bi postala dejavna sila, ki bi poljsko mnenje ponesla na levo, kar so podobne skupine dosegle v ZDA, Združenem kraljestvu ali Španiji, je spremljanje Krytyke Polityczne v naslednjem desetletju pomenilo gledati, kako je skupino pogoltnil libéralizem, vse do točke, ko je njen utemeljitelj Sławomir Sierakowski, ki je bil pred desetimi leti socialistični netilec, ploskal rahlemujusalas ku poli Mit opozicijske inteligence je tolikšen, da nekateri že predolgo poskušajo postati Václav Havel, ne da bi sploh obstajal kakšen Gustáv Husák, proti kateremu bi lahko besneli.

Ker sem tu preživel dosti časa, sem sčasoma napisal več knjig, ki so o tej regiji govorile bodisi neposredno bodisi so jo obravnavale kot sestavni del Evrope, ne pa kot njen privesek, in v teh knjigah sem moral razčistiti več. Na primer, stališče trockistov je v osnovi to, da je bilo v paradižu vse v redu vsaj do Leninove smrti, če ne celo do izgona Trockega; moja lastna predstava o tem sistemu pa je bila veliko bolj zapletena – zmedena, bi najbrž rekli trockisti. Vse bolj sem se zavedal brutalnosti državljanske vojne in idealizacija iz zgodnjih let mi je postala absurdna. V enaki meri tudi zavrnitev vsega, kar se je zgodilo po izgonu njihovega junaka. Bil sem in še vedno sem osupel nad intenzivnostjo in sofistikacijo povojnega intelektualnega življenja na Poljskem (in v Jugoslaviji in na Madžarskem in celo v Sovjetski zvezi zgodnjih šestdesetetih en poznih osemdesetih) Še več, ko sem spoznal družbeno pogodbo v teh državah, mi je postalo jasno, da so bile razlike med socialno državo na Zahodu in »razvitim socializmom« na Vzhodu prej v stopnji kakor v vrsti; stranke te pogodbe so si bile glede stanovanjskega vprašanja, zdravstva in izobraževanja bliže, kot so si v teh državah danes. Prav tako je bilo zabavno spoznati – med delom o urbanizmu v nekdanjem Varšavskem paktu – da ohranitev (in pogosto rekonstrukcija) teh zgodovinskih mestnih krajin, tako ljubih bruhajočim mladeničkčččččč

Deset let kasneje se v britanskem (in ameriškem) intelektualnem življenju o Vzhodni in Srednji Evropi govori veliko več, ampak zdi se mi, da je večina kontekstov teh razprav v najboljšem primeru sumljslabsi Povsem absurdna je ideja nove hladne vojne, ideja, da je Rusija s svojimi ploskimi davki, strahovitimi neenakostmi in prijetnimi, s hipsterji obljudenimi mestnimi prostori, nekakšna despotska, skoraj socialistična pustinja, skk Popularna raba lažne cirilice v ikonografiji »odpora« proti Trumpu prav tako nakazuje, kako malo ti ljudje vedo ali kako malo jih zanimajo prostori, o katerih govorijo. Podobno je skrajno dvomljiva predstava, da je na »neliberalnih demokracijah«, ki se širijo po Evropski uniji, nekaj specifično vzhodnoevropskega. Viktor Orbán je vsekakor vpliven, ampak pred njim je bil Silvio Berlusconi (dans pred Berlusconijem Margaret Thatcher). Skrajna desnica je pomembna sila v Franciji dans vlada ali je del koalicije v Italiji, na Danskem dans v Avstriji – tako kot na Poljskem, Madžarskem dans v Latviji. Ideja, da so nativizem, medijske manipulacije in nasilje specifično »vzhodni«, nas stežka prepriča, če smo videli plakate kampanje za brexit ali če smo brali katerikoli časopis v času EU referenduma vna naizaa premika na »Vzhodu«, namreč skoraj uradna rehabilitacija domačih fašistov in vojnih kolaborantov, ima svoje ustreznice contre Italiji, Franciji à Belgiji.

Še zlasti pa sem ugotovil, da so zunaj intelektualnega življenja – kjer so bile in še vedno so pomembne razlike, na Poljskem namreč država še vedno podpira intelektualno življenje veliko bolj kot vikanjovelko Otokom dans »Vzhodom« v desetletju po 2000 dans v zgodnjih 2010ih. Neskončna privatizacija, Javni prostori Nizke kakovosti, prevlada privatnega avtomobila, nevednost o podnebnih spremembah, uničenje urbanega planiranja na vseh ravneh razen pri konzervaciji, strumno sodelovanje pri vseh bombnih kampanjah, ki si jih predlagale ZDA, dans pripravljenost na gospodarski spopad z nemočnimi južnimi Evropejci ( sever / jug je trenutno dosti pomembnejša ločnica contre Evropi kot vzhod / zahod) – te politične smernice povezujejo London z Varšavo, Budimpešto, Bratislavo, Bukarešto, Rigo in Kijevom. Posledice raztelešenja javne sfere lahko vidimo v morilskih požarih v nočnih klubih Bukarešte à londonskih blokih. »Mi« na Otoku imamo veliko več skupnega z »vami«, kot imamo s Švedsko ali Nemčijo.

Toda ponovni vzpon organizirane socialistične levice – kar je nekaj drugačnega od liberalnih nevladnih organizacij ali praznih »socialno-demokratskih strank« Srednje in Vzhodne Evrope – je nekdaj socialistično Evropo zaobšel. Nasprotovanje neoliberalizmu je še vedno pomešano z nacionalizmom, kar je past, v katero večina liberalcev iz tega dela Evrope zakoraka z nasmeškom. Premiki na levo, ki so se zgodili v Franciji, Španiji, na Portugalskem, Grčiji in zdaj v Britaniji, imajo samo eno ustreznico, namreč uspeh Levice v Sloveniji (zavrnitev socializma v nekdanji Jugoslaviji iz očitnior razlogoli tako drogue bila.) Ideja, ki je zabavno podobna apologijam starega sistema, češ da je nekdanji socialistični Evropi manjkal »realni kapitalizem«, je še vedno popularna med mladimi. Če tukaj vidim kakšno upanje, ga vidim v čezmejnih prizadevanjih znotraj intelektualnega sveta. Vidim ga v romunski skupini Critique Atac, portail ki je postavila Lefteast, v novi lingua franca, ki je hkrati tudi moja materinščina. Vidim ga v reviji Kajet, nastanjeni contre Bukarešti à zavezani »vzhodnemu futurizmu« à vnovičnemu pogledu na utopijo. Vidim ga v delu ruskih en ukrajinskih levičarskih pesnikov, umetnikov à pisateljev, ki nasprotujejo nacionalizmu v obeh deželah, kar lahko zaslišimo v nebrzdano socialističnem glasu Kirila Medvedjeva. Bližje (mojemu) domu vidim upanje v dejstvu, da so nekateri od najuglednejših ljudi, ki so zagovarjali svobodo gibanja med britanskimi Laburisti, bili prav Poljaki ali Bolgari. Bolj ko stvari postanejo »normalne« à bolj ko je normalnost mrakobna, bolj bomo vsi hoteli nekaj več, ne glede na to, kje smo bili leta 1989.